Začasni cilj je zelo uporabna stvar. Res je pomembno, da si ga nastaviš dovolj prej, pred telesno aktivnostjo, tik pred zdajci se (vsaj pri meni) ne obnese dobro. 

Ko vklopiš začasni cilj (8,3 mmol/L) sistem preneha dovajati samodejne korekcije, ponavadi pa tudi zmanjša (ali celo ukine) dovajanje »bazalnega«. Če ga ne vklopim dovolj zgodaj mi tik pred aktivnostjo lahko dodaja samodejne korekcije in potem sladkor začne leteti navzdol, ko začnem z aktivnostjo. 

Po mojih izkušnjah ta funkcija lepo drži sladkor, da ne gre prenizko, odvisno seveda od aktivnega inzulina, hrane, intenzivnosti aktivnosti, ipd. Kadar je aktivnost intenzivna ali dolgotrajna pri meni še vedno sladkor pade tudi nižje (ali če imam veliko aktivnega inzulina v telesu), vendar razumem, da je to pač fiziološko in se ne morem temu izogniti. 

Ponavadi že iz grafa senzorja vem, kaj lahko pričakujem – če že dve uri sistem ne dovaja nič inzulina, pa je krivulja še vedno obrnjena rahlo navzdol, potem moram nekaj malega prigrizniti ali popiti. Kadar pa vidim, da sistem dovaja inzulin in je črta na senzorju ravna, ponavadi ne potrebujem dodatnih OH. 

Ampak ljudje smo različni, vsak ima svojo prakso, kaj pri njem najbolje učinkuje. Malo je potrebno stestirati, poskusiti enkrat eno, drugič drugo, da najdeš najboljši sistem ob različnih aktivnostih.